Skandinavska pomlad nam je v četrtek prinesla prav poseben posladek. Ljubljano je obiskal norveški pisatelj in umetnik Matias Faldbakken, avtor The Cocka Hola Company, Macht und Rebel in Unfun. Skrivnostni in očarljivi Matias je svoje like poimenoval 'ideje na dveh nogah' in nam med drugim zaupal, da se giblje v krogih umetnikov in glasbenikov, saj se mu pisatelji zdijo preveč vase zaverovani in arogantni.
Mladi pisatelj je odraščal z očetom, znanim pisateljem Knutom Faldbakknom, ki je svoje otroke skušal držati kar najdlje od umetniških voda in vendar se je izkazalo, da je prav v teh Matias vrhunski plavalec.
Moj vtis? Matias je vsekakor nekdo, čigar knjigo hočeš prebrat. Hočeš vedet o čem razmišlja in kaj ima za povedat. Oh yes. Brihten, ustvarjalen, ravno prav skrivnosten, samozavesten, zabaven in neustavljivo privlačen ter nenazadnje pripravljen poskusiti vsako neumnost, ki pade njegovim slovenskim gostiteljem na pamet, četudi zato pred intervjuji komaj zatisne oči. In vse to z iskrico v očeh in zadržano skandinavsko nagajivostjo.
Slovenski prevod njegove zloglasne trilogije izvrstnih romanov, ki se s humorjem in ubrano besedno brutalnostjo neusmiljeno lotevajo sodobne družbe in njenih najbolj perečih spodrsljajev, je izdala založba Didakta, najdete pa jo v vseh spodobno založenih knjigarnah.
Upset 'cause this post is written in slovene? Well get someone to publish english translation of the books, and i might bother! ;)
Upset 'cause this post is written in slovene? Well get someone to publish english translation of the books, and i might bother! ;)
Matias z norveško ambasadorko
čeprav smo verjeli da zna pisat...
»Mater, to je bla štala, Kasko. Na lanskem božiču so nardil podkev iz miz pa stolov, oba prva razreda sta bla tam, 25 v vsakem pa dvakrat tolk staršov, bom reku ene 120 do 130 ludi v en sob, velik za dva razreda. Ko sardine! In potlej so na enem koncu potegnil dol ogromn platn. Kazal nej bi video s projektorja, ki je visu s stropa, enga Disneya, Knigo o džungl, se mi zdi, in Lonil … še nekej je blo prej, jedl smo buhteljne, za odrasle je bil punč, pa klobase in vafeljni, in ko smo se usedl, je vstala učiteljca Faroy, da bi nas lepo pozdravla. Plosknla je z rokam in ob perfektnem tajmingu v tist kratk tišin v zadnem plosku, ko so vsi držal klun in predn je Faroyka klun odprla, je Lonil tko hudičov prdnu, ha-ha, in to sploh ni bil tak navaden fantovsk prdec, Kasko, prdnu je ko en kanon. Še zmerej ne kapiram, kako lohk en tak švohcen telo in tak prdovski rinček spustita od sebe tak glas, če zastopiš, blo je … težko razložim, ampak iz šestletne rit je pršel bolj vrisk kokr pa spahnen prdec, a si lohk, he-he, predstavlaš, HE-HE-HE, kakšn glas, Kasko, HO-HO-HO …«
»Ne, he-he …«
»HE-HE, jest tud ne, he-he, mater ne morem ti razložit, kako se je slišal, he-he, prefi njen prdec, no pa kva, na take stvari smo navajen, in trobenta od Lonilčka je bla sam preludij. To je bil sam foršpil, otroška igrca. Vsi so se uscal od smeha, jest sem pa besn bulu v punč, ampak Lonilova fanfarca je bla šele uvod. Velik se da povedat, kva Lonil ni, če je pa kej, kar je, poj je sraka. Tatinskost je čist na vrh seznama. Lonil je ratal pravi tat, krade ko sraka in se čist nč ne boji, da bi ga dobil, vseen s čim mu groziš. In sej veš, da hod naokrog z ruzakam, a? Noter baše vse mogoče, knige ma noter in skupej s knigam, v kerih pišejo sam dobre pa poštene stvari, tle se moji principi končajo, Kasko, kar se tiče Lonila, sej sem se prsilu, pizda, da sem mu kupu knige o dobrih stvareh, no kokrkol; med knigam je še en kup nakradene robe. In zdej, 16. decembra pred enim letam je šnofal, Kasko, po moj omar z videoti in …«
»Ma ne …«
»Pa je, pa je ...«
»Ma ne …«
»Ja, čist zares, Kasko, ta mali hudič od Lonila je šaru po omar z videoti in vzel tisto kurbarijo in …«
»Menda ja … ne …?«
»Točn to, eno od naja, men je blo nerodn en cel let, jebemo, Kasko, nobenmu nisem povedal razen Mamaj, a zastopiš, Kasko, folku je ratal, da se zdej še JEST obnašam ko en kurčov tapetar! Držal sem jezik, še clo teb nisem bleknu, Kasko!«
»Ja pizda materna! Neeeee! In poj …?«
»No, mulci so letal naokrog pa žrl, kokr majo navado, in razgrajal, in medtem ko je učiteljca Faroy prosila starše, nej ji pomagajo prestavt drevešček, ki je stal na sred podkve in zakrival lečo od bimerja, je Lonil, ta prekleta pošast mala, ki sem jo jest sproduciral, zamenjal Knigo o džungl, ki jo je Faroyka prov nerodn vtaknila v VHS že nekej ur prej, da bi blo vse prpravlen in brezhibn, Lonil je Disneya zamenjal z LIPSTICK ON MY DICK … ja ja, kaseta je bla na pol previta, kokr so običajn tak filmi, tko da se je začel na sred ene scene …«
»Neeee … O v pizdo … Pa poj …?«
»Zdej se pa paz, Kasko. Sej si lohk predstavlaš. Ampak … he he … špasn je pa blo, da nas je vseh 120 vidlo, ker je Faroyko zagrabla panika, in ti dobr veš, kako težko je najdet knof za stop na tehničn aparatur, na kero se ne spoznaš, in ženske se tko al tko nikol, in dobr veš, kako je, če te povrh še zagrab panika, no kokrkol; trajal je nekej sekund, predn je bil platn spet črn, in prvo, kar smo zagledal … he-he … Kasko, he-he … je bla tvoja faca v momentu, ko ti je prihajal, in prvo, kar smo zaslišal, je bil tvoj ubrisan stokanje, ki mu je sledil YEAHH!! Ho-ho, a si predstavlaš, zakluček božiča na Boljši-šoli zajebani? Božičn žur, okranclan s tvojim 2 x 3-metrskim ksihtom na sred orgazma in tvojim kurcem v close-upu, po obrazu od Sheebe pa se cedi domača smetanca. He-he … Pizda, Kasko, to ni blo za zdržat, mater da ni blo za zdržat, Kasko. Jest mislm, da se še nikol nisem tko glasn zadrl LONIL!!!, glas se mi je prelomu, Kasko, drobtine od poprovih keksov so mi letele iz ust po vsej kurčov dvoran, vstal sem tko divje, da sem prevrnu mizo, vrčki s kofetam in čajam so se prevrnil, fotri so bulil v platn, mačehe so od gravža spuščale čudne glasove in otrokom zakrivale oči, otroc so pa zijal, dokler so mogl. Jest jo pičim v ravn črt naravnost prot okroglmu obrazčku od Lonila. On pa kar sedi! To v bistvu pove vse o Lonilu. Mirn je sedel, ko sem jest klel in se ko nosorog prebijal skoz zvezdice in božičke in girlande. Srebrne bleščice so me obdajale kokr oblak, Kasko, Lonil je pa kar sedel in držal roke v naročju ... On ne pozna občutka krivde, Kasko, on ne kapira ene same norme al pa človeške konvencije. Kot šestletnik pa že poznaš eno normo, eno mejhno normo, a ni tko, Kasko? A? Lonil, mater, pa ne. In take šolske situacije zbudijo v men zadne ostanke discipline, osnovna šola, Kasko, je zadna utrdba. Kadar sem tam, začutm krivdo in sram, čist brez razloga, ne morem se znebit, pizda. Ne morem. In po lansk traparij tud ni blo ravn boljš. Lonila sem dvignu s stola pa čez mizo. In šele takrat se je začel dret ko prašič, pa ne zato, ker se je bal, da mu bom odtrgal roko, zavpil je: »JEBITE SE!!« in to tko doživet, da se je slišal, kokr da bi vedu, kako je, če se jebeš. Pa se ni drl name. Zvijal se je, jest pa sem ga nervozn držal za roko in vleku k vratam in on se je drl na zbrane, a si slišal, Kasko? JEBITE SE! JEBITE SEEEEEEE! Šestleten vreščav glas, ki se dere jebite se tko na glas, kokr more. Odsunu sem vrata od dvorane in šel po hodniku do glavnih vrat. Lonil je tulu, obrnu sem se glih tolk, da sem videl nekej prvčkov in nekej zaposlenih, ki so vsi bledi špegal skoz vrata, oči so jim skorej popadale ven iz grdih ksihtov. Gledal so, kako sva zginla v mraz iz pekla otroških božičnih risb in nizkih obešalnikov in linoleja.« - from The Cocka Hola Company (Matias Faldbakken)
all photos: Eva Seljan
